V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Cvetenje nekoliko drugače
Cvetenje nekoliko drugače

Idejo za današnji uvodnik sem dobil na poti iz Maribora ko sem se vračal po neizvrše-nem obisku pri Francetu Lombergarju, vsem dobro pozna­nem sadjarju pospeševalcu, ki je prav gotovo storil največ za razvoj sadjarstva na slovenskih kmetijah. Prav on mora ob cvetenju, tem za sadjarja najlep­šem času, ležati v bolniški postelji mari­borske bolnišnice, čakajoč na operacijo, po­trebno za borbo proti nevarnemu vnetju tre­bušne slinavke.

S cvetočimi vejami jablan v prtljažniku, ki so mu bile namenjene za vzpodbudo pred operacijo, sem se odločil za današnje raz­mišljanje, ki se loteva najpomembnejšega činitelja sadjarske pridelave - človeka-sadjarja.

Hudi bolezni sta se v kratkem času lotili dveh sadjarjev Aleksandra Kravosa in Fran­ca Lombergarja, ki sta v zadnjih desetletjih storila največ pri razvoju sodobne tehno­logije pridelave sadja v Sloveniji. Dolga leta sta se, v začetku skupaj, kasneje pa ločeno, pojavljala z novimi idejami in novostmi v večini slovenskih nasadov in dostikrat pri tem naletela na ovire s strani uradne "sad­jarske politike". Zaradi ljubezni do sadjar­stva, kot se je včasih reklo profesionalnemu odnosu do panoge, sta z nekaj sodelavci vztrajala in dosegla bistvene premike pred­vsem pri uvedbi sodobnega gostega sajen­ja jablan, v katerem so bili posamezni slo­venski sadjarski obrati že pred dvajsetimi leti celo vzor sadjarjem na Južnem Tirol­skem in Bodenseeju.

V letošnjem letu pa ju slovenski sadjarji in sadovnjaki zaradi bolezni pogrešamo in še­le sedaj ugotavljamo, kako dragocen je vsak sadjarski cvet za končni pridelek sa­dovnjaka. Ker ju večina slovenskih sadjar­jev kljub krajši odsotnosti močno pogreša sem prepričan ,da ga ni sadjarja, ki jima ne želi čim prejšnje ozdravitve in vrnitve v pros­tor, ki ga tudi sama pogrešata.

Vsak sadjar dobro ve, da se po preobilni rodnosti v enem letu ali obdobju sadno dre­vo utrudi in v naslednjem letu sledi izpad pridelka. Le z doslednim izvajanjem teh­noloških ukrepov je moč imeti stalno in kva­litetno rodnost. In ravno v tej primerjavi vi­dim poanto mojega današnjega razmišljan­ja.

Kako malo damo na to, da bi žlahtni sad­jarski cvetovi slovenske sadjarske stroke čimdlje in čimbolj kvalitetno rodili. Velika večina se z raznimi zakulisnimi igricami po­trudi le za vzpodbujanje nasprotij in oviranje tistih, ki so delavni, ustvarjalni in sposobni doseči bistvene premike. To nesmiselnost tako majhnega sadjarskega prostora opa­zimo šele, ko jih v prostoru enostavno zmanjka ali zaradi bolezni ali "sadjarske osamitve", ki je bolezen posebne vrste, saj lahko okuži le tistega, ki je v sadjarstvu preživel celo življenje.

Želja, da bi šla v Sloveniji sadjarska teh­nologija v prihodnje skokovito naprej je ure­sničljiva, saj imamo dovolj strokovnjakov vseh treh generacij, res pa je, da bi moral temu slediti tudi drugačen odnos do ustvar­jalnih in delovnih in predvsem drugače mi­slečih sadjarskih strokovnjakov. Če se bo tu zgodovina še v nadalje ponavljala, pa bomo zanesljivo šli skokovito nazaj. Zato je moja želja ob "cvetenju nekoliko drugače" le želja po večjem sodelovanju med slovenskimi sadjarji, saj nas v to sili naša majhnost, ki pa se na žalost kaže tudi v najvažnejšem - v medčloveških odnosih. Tako Franceta kot Aleksandra si želi vsak sadjar čimprej videti v svojem nasadu in če bi bila želja tudi zdravilo, bi morala biti v nasadih že danes.

Franc Kotar

Uvodnik v 18. številki SW novic z dne 5.5.1993

Na žalost se je napisana želja le delno izpolnila; Aleksander je ozdravel, France pa je v boju s hudo boleznijo končal bogato življenje v sredo, 26.5.1993, ob 4.10 uri zjutraj v mariborski bolnišnici.