V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Darko Jelčič, Okljukova gora, Artiče
Darko Jelčič, Okljukova gora, Artiče

K mozaiku spominov na dragega prijatelja in velikega sadjarja, Franceta Lombergarja

V mojem spominu živi od dav­nega leta 1959 - takrat je bil tehnolog in vodja prakse na Srednji kmetijski šoli v Mari­boru. Žarel je v vsej svoji po­javnosti - kot človek in kot strokovnjak, in med nami dijaki vzbujal "rešpekt" in spoštovanje.

Kasneje je name napravil izreden vtis s pre­davanji, animacijami za kmete v letih 1973, 74, 75. Takrat sva si postala resnična pri­jatelja. Mislim, da smo brežiški sadjarji v njegovem odnosu do privatnega sadjarstva pri nas zasedali posebno mesto. Pri nas je najmočneje trčil z linijo, ki je sadjarstvo re­zervirala le za družbeni sektor. "Prenehajmo se iti črnce in belce!" je večkrat dejal. Iz dni prvih stikov ( 1973 ) so na neki ekskurziji naših sadjarjev v sadovnjake v Pekrah nas­tali trije diapozitivi, ki jih je naš France na predavanjih velikokrat "pognal skozi" s ko­mentarjem: " Treba je iti po svetu, si po­gledati novosti in jih uporabiti doma - kot brežiški sadjarji...".

Te tri diapozitive mi je na "Sadjarskih dnevih" v Artičah, marca letos, vtaknil v žep, tiho, sam zase rekoč: "Vračam ti jih, jaz jih več ne rabim..."