V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Gutman-Kobal Zlatka, dip.ing.agr.
Gutman-Kobal Zlatka, dip.ing.agr. sadjarstvo - kmetijski zavod Maribor

V spomin sodelavcu dipl.ing. Francetu Lombergarju

Težko mi je pisati sodelavcu v spomin, ki je tako naglo in nepričakovano zapustil najino sadjarsko pisarno. Njega ni več. Revije in knjige, ki jih je prebiral, in množica raznih za­pisov, prosojnic, diapozitivov, ki jih je pri­pravljal za svoja predavanja, pa ostajajo.

Dosti tega se je nabralo v teh letih nje­govega sadjarjenja. Ko prebiram kupček za kupčkom v vsem tem neredu papirjev, se spominjam nenehnega opominjanja novo prišle čistilke, naj mu ne pospravlja njegove mize, ker potem ničesar več ne najde. Samo on je vedel, kam sodi kateri kup.

Težko je v tej naši sadjarski pisarni kaj zbra­no napisati. Zvoni telefon, ljudje prihajajo in odhajajo, življenje pa teče dalje brez velikih besed in hval. Le-te pridejo šele takrat, ko je vsega konec in ostane za teboj le prazen stol s polno mizo papirjev. Takšen je pač človeški rod. Vse za dobrobit nečesa, če­mur pravimo slovensko sadjarstvo.

Prebiram zadnje Lombergarjeve zapiske, ki jih je pripravljal za svoje, ne vem, katero predavanje po vrsti, v Tinjah na avstrijskem Koroškem.

Vedno se je skrbno pripravljal za vsako predavanje posebej in to ne glede, komu je bilo namenjeno. Še posebno rad pa je širil sadjarsko kulturo med sadjarji-ljubitelji. Ta njegova zadnja priprava pa je bila le neko­liko drugačna od ostalih. Kljub hudim bole­činam in neprespanim nočem je želel izpol­niti obljubljeno. In kot še nikoli do sedaj, se je trudil, da bi konceptu dal dušo. Bog vedi zakaj?

Sklenila sem, naj Tinje in vsi ostali berejo, česar niso mogli poslušati!

Le on sam in nihče drug ne ve čemu tako?

PESTROST NAMESTO ENOLIČNOSTI (TINJE 1993)

Že v zgodovini se je človeštvo zavzemalo za gojenje sadnih dreves. Vsa kulturna lju­dstva so se trudila za vzgojo in križanje vedno novih sort. Ampak šele v 30 letih našega stoletja lahko smatramo kot rojstno uro sodobnega sadjarstva. Prilagoditev sodobnim ekonomskim raz­meram, razvoj novih podlag, novih sort in vzgojnih oblik. Po drugi svetovni vojni se razširi plantažno sadjarstvo (...,ozko vrete-no).
Travniško sadjarstvo ne more vzdržati kon­kurence.

Mošt kot pijača nima več veljave.

Pred 20 leti se je mišljenje močno spre­menilo. Začeli so ceniti staro.

Notranja kvaliteta plodov starih sort, visoka vsebnost vitamina C (...) ali sposobnost za kuho (...).

Plodovi sočni, aromatični, kiselkasti. Stare sorte uporabljajo za križanje ...

Ponovno sajenje visokodebelnih dreves ob cestah in poteh - forsiranje - varstvo krajine - lepota narave. Naša dežela bi bila brez rodnih dreves le pol tako lepa. Le opazujmo čudovito lepoto cvetočih sadnih dreves po naših gričih.

Ponovno se vrača v modo že pozabljena vzgoja in formiranje sadnih dreves. Zopet sadijo visokodebelna drevesa - imajo plo­dovi ceno na trgu.

Samo na kmetijah Nižje avstrijske so v zad­njih letih posadili preko 30.000 dreves.

Vrednost velikega drevesa ni le v pridelku in ohranitvi krajine ... okolja, izboljšanje klime itd.

KDOR ZASADI VISOKO DREVO, GA NE­GUJE IN VZDRŽUJE, STORI DOBRO DE­LO IN PRISPEVA K OHRANITVI NARAVE IN LEPOTI KRAJINE.

(Iz koncepta dipl.ing.Franceta Lombergar-ja, priprave predavanja v Tinjah, april 1993.)