V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Ivan Kren, Svečina
Ivan Kren, Svečina

Gospodu Francu Lombergarju - v spomin

Ko smo spremljali g. ing. Lombergarja na njegovi zadnji poti na ljubljanskih Žalah, smo se slovenski sadjarji v mislih sprehodili vsa leta nazaj, od­kar smo ga spoznali. Moje pr­vo srečanje z njim je bilo leta 1963. Ta visoki mož je prišel na očetovo kmetijo, kjer je sadjarstvo bilo domena generacij leta nazaj. Takrat je oče sadje prideloval na 6 ha trav­niških nasadov in 0,5 ha gostega nasada hrušk. Od takrat naprej je bil naš redni obis­kovalec 3 - 4 krat na leto. Vsa ta leta nam je prinašal nasvete, tehnološke novosti, nas popeljal v svet, kjer smo se na svoje oči prepričali o razvoju sadjarstva v svetu. Prav vesela sva bila z očetom vsakega njego­vega obiska. Tako kot je prihajal z novimi navodili on, tako so na kmetiji iz leta v leto nastajali novi nasadi, ki jih je g. Franc zas­noval na naši in na marsikateri kmetiji v Sloveniji. Prav posebno smo našemu sve­tovalcu, velikemu sadjarskemu strokovnja­ku - praktiku, hvaležni, da nam je pokazal novo perspektivo v sadjarstvu takrat, ko to ni bilo ravno zaželjeno. Tudi zato je imel težave v službi, ki pa jih je znal suvereno obvladati. Bil je eden tistih strokovnjakov, ki je iz svojih evropskih poti prinašal stroko in se ni bal povedati, da jo tam obvladuje kmet, na katerem je grajena proizvodnja. S takim svojim pristopom je med nami užival nedeljeno zaupanje, saj nam je pomagal razvijati sadjarstvo na kmetijah takrat, ko so načr­tovalci kmetijske politike v Sloveniji to tradi­cionalno panogo kmetijstva hoteli preseliti v velike plantaže, ki naj bi v celoti prevzele oskrbo s sadjem. Tako smo skupaj z njim dokazovali, da se da tudi drugače. Marsika­tera slovenska kmetija je in bo lahko tudi v bodoče živela od sadjarstva po konceptu pridelovanja, ki ga je zagovarjal in razširjal g. Franc.

Ne morem mimo njegovega zadnjega obis­ka pri svečinskih sadjarjih, vsega dober me­sec pred smrtjo. Prišel je tak, kot smo ga bili vajeni videti vsako leto na našem "Kme­čkem prazniku" zadnjo nedeljo v septembru zadnjih 10 let nazaj. Vseskozi je sodeloval pri pripravi razstav ob tem dogodku, prišel pa je z veseljem na prireditev, ki je bila zme­raj v nedeljo in jo je z nami preživel ves dan. In tudi tokrat, ob zadnjem obisku, je prišel urejen, oblečen v zanj značilnih pumparicah, kot da se je prišel poslovit od nas in od nasadov, ki smo jih skupaj zasnovali. Tako to doživljam sedaj, ko se spominjam njego­vih besed o preudarnem odločanju pri zas­novi nasadov nove generacije, ki so pred nami. Veličina človeka se pokaže ob razu­mevanju novosti, ki prihajajo, ti pa odhajaš in France je to znal.

V imenu svečinskih sadjarjev in, upam si zapisati, tudi velike večine slovenskih kme­tov sadjarjev se g. Lombergarju še enkrat javno zahvaljujemo za njegovo, v mnogočem pionirsko delo pri razvoju plantažnega sadjarstva na kmetijah, saj nam je znal po­kazati pot takrat, ko je to bilo najbolj potreb­no.

Še enkrat najiskrenejša HVALA g. ing. Lom­bergarju za razdajanje v polnem pomenu, ki ga bomo prav doumeli sedaj, ko tega ne bo več.