V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Ivan Pučnik, Črešnjevec pri Slovenski Bistrici
Ivan Pučnik, Črešnjevec pri Slovenski Bistrici

Besede slovesa, ki jih pišemo ob odhodu dipl.ing. Franceta Lombergarja, so besede, ki jim pravijo nekrolog. V mislih in srcu težko dojamemo, da je odšel od nas veliki slovenski sadjar, ki je za nas neizmerno veliko storil. S Francetom Lombergarjem sva sodelovala tri desetletja. Med sadjarje je prenašal naj­novejše strokovne izsledke in izkušnje slo­venske sadjarske stroke. Še več; z nave­zavo stikov s strokovnjaki drugih držav nam je v besedi, diapozitivih in s praktičnimi raz­lagami odpiral strokovno usmeritev za pri­delovanje sadja. Organiziral je strokovne oglede nasadov v državah, v katerih so pre­izkušali in pridelovali sadje po najnovejših izkustvih. Ob ogledu nasadov nas je sez­nanjal s strokovnjaki drugih dežel in s sadjarji. Skratka, odpiral nam je strokovni svet sadjarstva, katerega razvoj je v zadnjih de­setletjih napravil nesluteni razvoj.

S smelimi praktičnimi izhodišči je te izkuš­nje prenašal v naše razmere. Na naše kme­tije je prihajal tudi s strokovnjaki iz Belgije, Avstrije, Nizozemske, Južne Tirolske in še od kje ter se o naših praktičnih vprašanjih posvetoval z njimi.

Njegova prizadevnost je bila neizmerna. Od načrtovanja nasadov, izbora sort, priskrbovanja sadik, ureditve zemljišč ... Vse je bilo odvisno od njegove strokovne odločitve. Nikoli ni znal reči ne! V zavzetosti, da bi v Sloveniji pridelovali čimveč sadja v sodob­nih nasadih, si je nalagal bremena, da jih je velikokrat težko zmagoval.

France Lombergar je s svojim strokovnim in človeškim poslanstvom opravljal veliko de­lo tudi za Slovenijo. Zavedal se je naših skromnih pridelovalnih danosti. Zavzemal se je, da bi čimbolj izkoristil tisto, kar imamo. Odseljevanje kmetijskega prebivalstva je tu­di razseljevanje našega, že tako malega nacionalnega prostora. To ga je nenehno skr­belo. Prizadeval si je, da bi kmečke družine na svojih površinsko omejenih kmetijah pri­delovale sadje in s tem ohranjale gospo­darski obstoj. Zato se je kot svetovalec vklju­čil povsod, kjer je bilo kaj možnosti in intere­sa za nove nasade. Z njegovo prizadev­nostjo so se zasajali nasadi sadnega drevja in jagodičevja. S tem je pomagal nam kme­tom do boljšega kosa kruha.

Nikoli ne bomo pozabili njegove pokon­čnosti, ko je za naše kmete zastavil svojo besedo. Branil je naše interese v strokovnih institucijah; tudi v tistih časih, ko to njemu niso šteli v dobro. Kar se mu je zdelo prav, je zagovarjal povsod, ne glede nato, da so mu zamerili tisti, ki so imeli tudi oblastniški vpliv.

Ko opazujemo naša sadna drevesa, se Franceta Lombergarja spominjamo z bole­čino; velikokrat je kljuboval kot drevo na samem, da nam je pomagal.

Zdaj so njegovo telesno drevo zrušile skriv­nostne sile narave, ki smo jim vsi podložni.