V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Nagovor Boruta Ambrožiča, direktorja kmetijskega zavoda Maribor
Nagovor Boruta Ambrožiča, direktorja kmetijskega zavoda Maribor

Spoštovani žalni zbor

Je čas rojstva, čas življenja in čas smrti.Danes je čas smrti - umrl je sodelavec, prijatelj, učitelj ter predvsem in povsod sadjar. Sadjar v pravem pomenu besede. Umrl je FRAN­CE LOMBERGAR, dipl.ing.agr.

France Lombergar je bil nedvomno eden največjih in najbolj priznanih sadjarskih stro­kovnjakov v Sloveniji, saj ni sadjarja, ki Fran­ceta Lombergarja - Lombija ne bi poznal, pa naj je bilo to na Dolenjskem, Gorenjskem, Primorskem, Štajerskem, pa tudi daleč iz­ven meja naše domovine. Poznajo ga Bel­gijci, Holandci, Nemci, Avstrijci, Italijani. Vsi, ki imajo posle s sadjarstvom - področjem, ki ga je pokojni prijatelj France Lombergar nadvse spoštoval in do potankosti poznal. Ni je sadne vrste, o kateri vam France ni znal povedati vse od tehnologije do posebnosti posamezne vrste.

Bil je učitelj in mentor velikemu številu ug­lednih slovenskih sadjarjev. Tudi sam sem bil njegov študent. Bil je moj prvi učitelj sadjarstva, pri njem sem začel delati kot mlad agronom. Celih 30 let sva delala sku­paj.

France Lombergar je bil tudi drevesničar, njegovo znanje in želja pomagati kmetom je pripeljala do tega, da je v severnovzhodni Sloveniji zraslo veliko majhnih drevesnic, ki so ob zavodski drevesnici v okviru koope­rantske pogodbe proizvedle številne sadike vseh sadnih vrst. Nasplošno je naš Lombi bil vedno in povsod pripravljen pomagati kmetu. Učil jih je sadjarstva od osnov na­prej, mnogi med njimi so postali pravi moj­stri na področju sadjarstva.

Bil je eden prvih slovenskih sadjarjev, ki je uvidel, da sadjarstvo po sistemu, kot so si ga zamišljali v Jugoslaviji po letu 1960, ne vodi nikamor. Iz tedanjih razmer, ko so zahtevali velike površine in ko so sadovnjake začeli saditi na njivskih površinah tudi v drugih republikah, je zrasla ideja o gostem sajenju, kot so to počenjali tedaj v Belgiji in Holandiji. Maribor je bil prvi, ki je v tem delu Evrope pred Južnimi Tirolci in Avstrijci začel s sistemom gostega sajenja in to tudi po zaslugi Franceta Lombergarja.

Njegovo znanje in priljubljenost sta bila zna­na vsem sadjarjem tedanje Jugoslavije. Za­to so ga klicali od vsepovsod. Načrtoval je nasade skoraj po vseh republikah, vse tja do Resna in Ohrida v Makedoniji. Povsod so o njem govorili s spoštovanjem. France Lombergar se je rodil 9.11.1928 v Perovu pri Kamniku. Diplomiral je na agronomski fa­kulteti v Ljubljani ter se po končanem študiju leta 1953 zaposlil na Inštitutu za sadjarstvo v Mariboru, kjer je delal skupaj s prof. Jo­sipom Priolom. Delo s Priolom je zapustilo pri Francetu neizbrisen pečat za vse nje­govo življenje. Leta 1957 se je zaposlil pri Kmetijski proizvodni poslovni zvezi v Lenar­tu, kjer je bil do leta 1959, ko so ga kot priznanega strokovnjaka povabili, da prev­zame mesto učitelja na srednji Kmetijski šoli v Mariboru. Ko se je leta 1960 v Mariboru ustanovila Višja agronomska šola, je tam prevzel mesto strokovnega učitelja. Leta 1962 pa se je zaposlil na Agrokombinatu v Mariboru, kjer je delal do leta 1965, ko je prevzel naloge referenta za sadjarstvo na Kmetijskem zavodu Maribor. Vsa leta od 1965 dalje do danes je bil vodja oddelka za sadjarstvo in drevesničarstvo. Bil je neutru­den in vedno trd do sebe in drugih, a nikoli zamerljiv, tudi če smo se sporekli, je to hitro pozabil.

Za njegove zasluge mu je Sadjarsko dru­štvo Slovenije, katerega član je bil od ustanovitve, podelilo medaljo Franca Pirca le­ta 1989. Bilje častni član mnogih sadjarskih društev. Za njegovo delo na področju sad­jarstva se mu je oddolžilo tudi mesto Mari­bor, saj je dobil bronasti grb mesta Maribor. Nenadomestljiv mojster je bil kot organi­zator razstav sadja, ki so bile v Mariboru, Ljubljani, Radgoni, Ptuju...

Iz ene takih razstav v Gornji Radgoni je izšel tudi kmetijski sejem v Gornji Radgoni. Ve­dno je bil poln idej.

Mislim, da je bil France eden redkih, če ne edini, ki je poznal vse stare sorte jabolk in hrušk.

Njegova smrt je za slovensko sadjarstvo velika izguba, ki se je morda sedaj niti še ne zavedamo.

Pogrešali ga bomo vsi, ki smo z njim delali, ki smo imeli srečo, da smo ga poznali, pa naj bo to v Sloveniji, na Avstrijskem Koro­škem in Štajerskem in povsod drugod po Evropi.

Mi sodelavci bomo pogrešali njegovo vih­ravost, njegov gromki glas, najbolj pa nje­govo znanje. Kmetom, h katerim je tako rad zahajal, ne bo dajal več nasvetov.

Panta rhei - vse teče, tako mora teči tudi življenje naprej. Tega se je v svoji težki bole­zni zavedal tudi France, saj je že v bolniški postelji, ko se je odločil, da odide v pokoj, razmišljal o svojem nasledniku. Kdorkoli bo, bo imel vzor v velikem človeku, humanistu, dobrem prijatelju Francetu Lombergarju -Lombiju.

Slava njegovemu spominu.