V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Nagovor duhovnika dr. Draga Klemenčiča na poslovitveni slovesnosti
Nagovor duhovnika dr. Draga Klemenčiča na poslovitveni slovesnosti

Spoštovana gospa Lombergarjeva s sinovoma in najbljižnimi svojci, dovolite, da vam vam ob izgubi moža in očeta izrazim svoje iskreno sožalje.Vsem, ki ste se v tolikšnem številu zbrali, da bi počastili spomin pokoj­nega gospoda Franca Lombergarja, zah­vala in pozdrav.

Človeško življenje je stkano iz srečanj in postavljanj. Zdaj je trenutek slovesa. "Je čas rojstva in čas umiranja; čas, da se sadi, in čas, da se vsajeno izruva... Je čas jokanja in čas veselja..."

Naj bo naša vera v življenje onstran groba še tako trdna, se bolečini ob smrti ne mo­remo izogniti. Ob vsaki smrti se nam zdi, kakor bi to bila pesem žalostinka izgublje­nem raju, kakor bi ob njej ponovno vzplapolala božja jeza. Še posebej to velja za konec zemeljskega življenja, ki je zvenelo v polnih akordih.

In življenje pokojnega gospoda Franceta Lombergarja je zvenelo tako. Ni poznal slu­žbe, temveč poklic, delo, ki mu je bil neiz­merno predan. Zato se mu ob slovesu kla­njajo generacije nekdanjih študentov, hva­ležni so mu znanstveniki in kmetje širom po Sloveniji in zunaj njenih meja. Ni naključje, da je bil pokojnik strokovno in emocialno navezan na velikega sadjarja in misionarja Franca Pirca, ki je pred sto in več leti najprej prosvetljeval slovenskega kmeta, nato pa svoje strokovno znanje skupaj z evange­lijem ponesel v Severno Ameriko. To, kar je z vsem srcem delal Pirc in drugi duhovniki, njegovi sodobniki, je z veliko volje in na­vdušenja nadaljeval in dopolnjeval France Lombergar. Njegova dolga potovanja in bi­vanja med kmeti v bližnji in daljni okolici so tudi iz njega naredili nekakšnega ljudskega misionarja. Bil je vrhunski strokovnjak ev­ropskega slovesa s srcem in dušo sloven­skega kmeta. Kot tak pa je bil nenavadno pokončen človek, ki ga niso uspele nagniti, kaj šele upogniti, muhe dnevne politike in spreminjajočih se ideologij.

Smrt je in ostane bolečina. "Res nas žalosti usoda smrti" poje hvalospev pri mašah za rajne, "toda tolaži nas obljuba prihodnje ne­smrtnosti. Tvojim vernim, Gospod, se ži­vljenje spremeni, ne pa uniči. Ko s smrtjo razpade šotor našega bivanja na zemlji, nam je že pripravljeno večno bivališče v nebesih".

In evangelist Janez je v knjigi Razodetja razmišljal: "Blagor mrtvim, ki umirajo v Gos­podu... Odpočijejo naj se od svojih napo­rov, zakaj njihova dela gredo z njimi".

Njihova dela gredo z njimi. Ustvarjalnost na najrazličnejših področjih, predano delo, vse to je najplemenitejše sodelovanje z Bogom Stvarnikom, ki nam je zaupal svet, da ga dovršimo in dopolnimo. Vtem deluje nekaj božanskega, nekaj nesmrtnega. In ko je človek v vsej svoji zgodovini mrzlično iskal lek proti absolutnemu koncu je iskal tudi v smer dela. Anton Aškerc je svojo Čašo nesmrtnosti takole sklenil:

Časa tvoja je življenje tvoje!
Sam napolni z večnosti je lekom!
Časa tvoja je življenje tvoje.
Vlivaj vanjo vsak dan dela dobra ...
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal-
v delih svojih sam boš živel večno!

Ko se danes poslavljamo od gospoda Fran­ceta Lombergarja, smo prepričani, da ga bodo njegova dela daleč preživela. Vera pa v nas krepi upanje, da ne bo živel le v svojih delih, temveč bo preobražen in spremenjen pri Stvarniku, s katerim je predano sodelo­val, za svoja dela užival tudi bogato plačilo. To upanje naj lajša bolečino vsem, ki ža­lujete za njim, pa še hvaležnost Bogu, da ga je za življenja obdaril s tako bogatimi darovi, ki jih je nesebično delil s svojimi bližnjimi. Naj si zdaj odpočije v miru.