V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Nagovor Janeza Miklavca
Nagovor Janeza Miklavca v imenu generacije študentskih kolegov

Neizprosna kosa smrti je v teh dneh usodno udarila v naše vrste. Po Marku Plešku se v enem tednu poslavljamo še od drugega našega kolega in prijatelja Franceta Lomber­garja. Odšel je tiho in nepričakovano. Toliko nenadnih in neponovljivih usodnih dogod­kov. Kaj naj storimo v tem žalostnem trenut­ku?

Živeti - umreti je usoda naša,
a cilj nam je visoko posajen.
Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša,
a večno se bori za svoj namen.

je zapisal Oton Župančič.

Spominjamo se prešernih let našega skup­nega življenja in tovarišije v mladostnih štu­dentskih letih, študentskih praks, zatem poklicnega dela in navsezadnje: poti slo­vesa.

Naš spomin sega v daljne 1947. leto. Vpisali smo se na ljubljansko Univerzo. Od tedaj naprej nas je družilo in vezalo prijateljstvo. Čeprav smo se po diplomah razšli po raznih krajih in poslih, smo se vsakoletno redno sestajali in vzdrževali medsebojne stike. Tu­di Ti France si bil eden naših zvestih in predanih pripadnikov. Poslej žal ne boš več fizično prisoten. V uvodnem delu naših sre­čanj pa bo veljala, kot drugim pokojnim, spoštljiva "in memoriam" za Lombija. Fran­ce je bil gorenjskega rodu, doma s študen­tom prijazne nam napredne kmetije. Svoj drugi dom je našel v Mariboru, kjer si je ustvaril družino in začel s poklicnim delom. Na Štajerskem je poklicno zaživel v svojem strokovnem in človeškem bistvu- predal se je sadjarstvu. Še kot študentu smo mu z vzdevkom rekli: Mičurin s Perovega - in res je bilo. Z dušo in telesom in z vso vnemo v sebi se je zapisal stroki, v vsej širini, ki jo zaobsega sadjarska dejavnost. Srečeval se je s teoretskimi problemi, živel pa v praksi za prakso. Bogato se je razdajal, sejal za­misli in njegove rešitve so dale in bodo dajale sad. To ga je je samopotrjevalo in spodbujalo za več in še naprej.

France Lombergar je bil dolga leta institutski, zavodski, šolski in zadružni sode­lavec ter popularni pospeševalec. Uspe­šen, cenjen in zaželjen strokovnjak, poznan v Sloveniji, Jugoslaviji in preko meja do­movine. Deloval in ustvarjal je največ na terenu, se pravi praktično, v dnevnih stikih s sodelavci in kmeti sadjarji. Bil je praktik in svetovalec v najbolj doslovnem in vrednem pomenu besede. Akademskih in častnih na­slovov za življenja ni iskal; zadovoljevalo ga je predvsem delo in uspešnost pri delu, občasne pohvale. Častni naslov si je za­služil sam, s svojo ustvarjalno zagnanostjo, predanostjo stroki in rezultati. To nesporno povedo sadjarji in stroka.

Francetovo osebno zadoščenje je zajeto v reku: Non omnis morirar/ne bom ves umrl/. Čeprav si omahnil, boš živel naprej: v svo­jem rodu, ki ostaja za Tabo in v Tvojih delih, delih rok in uma, ki smo jim priča. Za sabo puščaš neizbrisno sled.

V našem pomnenju ostajaš med nami pri­soten kot deloven in nesebičen človek, ki se je vsem in povsod razdal - v družbi in službi s prijaznostjo in dobrohotnostjo. S skrom­nostjo in spravljivostjo si nastopal prijetno in prijateljsko; popularnost Te ni zanesla. Kot socialno čuteč človek si bil odprt za vse. Po svoji naravi in načelih si bil dosleden poštenjak. Znal pa si ravnati tudi odločno in trmasto, vztrajno - po gorenjsko. Za vide­zom močne, velike postave, ki je zbujala spoštovanje, je bila skrita mehka, razume­vajoča in dobrotljiva narava, ki je znala pris­luhniti in hotela pomagati.

Zdaj se je vse končalo. Žal prehitro, komaj zares doumemo.

Za dobrimi ljudmi ostaja vselej velika praz­nina.

Teh nekaj misli in skromnih besed sem pov­zel v imenu študentskih kolegov. V spomin, pa tudi v zahvalo, za vse kar si bil, kar si dal svojemu rodu in stroki, ljudem in domovini. Ostal boš v prijateljskem in spoštljivem spo­minjanju.

Počivaj mirno in spokojno.

Vsem Tvojim naše iskreno sožalje in soču­stvovanje.