V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Nagovor Tineta Benedičiča v imenu sadjarskega društva Slovenije
Nagovor Tineta Benedičiča v imenu sadjarskega društva Slovenije

Dragi France, dragi kolega in prijatelj!

NI še dolgo tega - bilo je na začetku letošnje pomladi, na soboto po Sv. Jožefu, na srečanju gorenjskih sadjarjev v našem sadovnjaku, ko sva se poslednjič videla. Bil si kot ve­dno tudi tokrat pripravljen pomagati - nisi znal odreči, nisi znal reči ne morem, sem bolan, morda kdaj drugič... Čeprav takrat v tebi že ni bilo več tistega zanosa, poleta, radoživosti in humorja, ki smo ga bili pri tebi vajeni, nismo niti najmanj pomislili na kaj hujšega. Bil si nekoliko upadel, bolj tih in nekam potrt. Nekaj da te boli tu notri, a bo že minilo, si dejal, medtem ko si brusil nož za prikaz cepljenja sadnega drevja. A ni več minilo - preminil si nam ti, dragi France. Preminil si nam tako, kot je v svoji pesmi "Začetek konca" grozljivo, a hkrati čudovito zapisal pesnik Theodor Storm, ki je sam doživel, a ne preživel podobno usodo:

Nekje je v tebi skrita bol,
ki je ne moreš prav dojeti;
in vendar moti vednomer
pa vendar ti ne da živeti.
Ce drugim rad potožil bi,
besed ti najti ni mogoče,
in sebi praviš: "Saj nič ni!"
pa vendar ti pustiti noče.
In čudno tuj postaja svet
in tiho mre poslednja nada,
ko se navsezadnje ne zaveš,
da smrtna senca nate pada.

Da, dragi France, padla je tudi tvoja senca, padla za vekomaj.

Lahko bi morda nekdo o tebi napisal roman - toliko je snovi zanj; a jaz bom morda le stežka do konca izrekel nekaj besed slo­vesa, tako mi je hudo. Pa vendar jih moram izreči vsaj nekaj v znak hvaležnosti za vse, kar si nam dal - dal kot strokovnjak sadjar, kot kolega in prijatelj in kot zaveden Slo­venec.

Predvsem si bil nekakšen ljudski človek, človek, ki so ga ljudje, predvsem preprosti kmečki ljudje, vzeli za svojega in mu verjeli. Takšen bi bil verjetno rad marsikak politik, posebno pred volitvami, a takšen ne more postati, kdor to ni po srcu, a ti si to bil - bilo ti je to dano. Na zunaj si bil velik, morda nekoliko okoren in robat, a v dejanjih pošte­njak in v duši občutljiv in mehak. Včasih si bil v sodbah do okolice in drugih prestrog, piker, morda celo krivičen, včasih si izbruhnil kot vulkan, ki pa se je žal prekmalu umiril. Nekateri so ti to tudi zamerili, a kaznoval si se s svojo vestjo navadno hajbolj sam, ko si ob treznem premisleku spoznal, da mor­da le nisi imel prav. Čeprav težko si svojo zmoto navadno tudi možato priznal. Ko sem pred nedavnim prebiral misli o slovenskem človeku izpod peresa dr. Antona Trstenjaka, v katerih opisuje med drugim tudi Gorenjce, sem si dejal: "Ja, pa saj takšen je vendar naš France, edino - edino predobrih rok je za Gorenjca - posebno še za ta potrošniški čas, ki ga sedaj živimo." V tem pogledu si bil kot naš skupni vzornik in tvoj rojak iz Kamnika - oče umne sadjereje Franc Pire; saj si tako kot on nesebično širil znanje in mnogokrat tudi kaj podaril in to ne samo cepiče. Zato pa smo ti tudi zaželeli kolegi sadjarji ob tvoji še ne tako daljni 60 -letnici, ko si hkrati tudi prejel najvišje sadjarsko Pirčevo priznanje, nekako takole: Trije Fran­čiški...

Le ta naša zadnja želja pa se nam ni izpol­nila. Pa vendar - bil si in ostal boš med nami kolegi in številnimi sadjarji, ki si jim pomagal do boljšega kosa kruha, nepozabljen. Saj le kako bi mogli pozabiti vsa predavanja, pos­vete, ekskurzije in razstave, ki si na njih sodeloval in jih organiziral. Posebno slednje so še zlasti nosile tvoj osebni pečat. Iz njih je vel duh po naši domači zemlji in človeku. Znal si najboljše povezati staro z novim. Tvoje temeljito poznavanje starih in novih sort različnih sadnih vrst, posebno pa ja­bolk, je prišlo tu do polne veljave, kar je pritegnilo posebno pozornost vseh obis­kovalcev. Koliko truda, neprespanih noči in boglonjskega dela je bilo potrebnih, predho je razstava zažarela v vsem svojem čaru. Nihče med nami ne bo mogel pozabiti ve­selih snidenj, ki si jih bil deležen, če si se znašel med, rekel bi, svojimi nekdanjimi učenci in v njihovih nasadih, ki si jih so­ustvarjal navadno le za druge, saj zase nisi imel časa ali pa si morda že kar slutil, da po bližajoči se upokojitvi ne bi mogel uživati njihovih plodov. Kdo izmed nas, ki smo kdaj potovali s teboj po številnih ekskurzijah, ki si jih vodil, bi mogel pozabiti na sprejeme, ki smo jih bili deležni prav po tvoji zaslugi, saj si prihajal med sadjarje širom Evrope kot med svoje stare znance in prijatelje. Za tebe niso imeli tajnosti in zato tudi ne za nas. Bil si kot enak med enakimi in nikdar hlapec. Zato smo tudi mi - ostali laže in uspešneje prenašali svoje znanje in izkušnje iz njihovih v naše - domače nasade.

Posebno skrb in pozornost pa si posvečal našim rojakom na Koroškem, med katere si redno zahajal in jim prinašal sadjarsko zna­nje v domačem jeziku. Tvoje besede pa tu niso bile vedno samo strokovne, temveč tudi bodrilne - narodno osveščene, za kar si imel še posebno izostren čut. Rad si tudi prisluhnil njihovi pesmi, pa čeprav ti po na­ravi ni bilo dano, da bi tudi sam z njimi prepeval. Zavedal pa si se koroške izkušnje, da tam, kjer enkrat utihne slovenska ljudska in nabožna pesem - tam zamre za vedno tudi slovenska beseda. Žal pa je že pri nas, v naši samostojni Sloveniji prav ta pesem vse bolj odrinjena na redke koncerte in na pogrebe, medtem ko nas vsemogočni in vase zaverovani elektronski mediji zasipajo predvsem z lahko, pretežno tujo glasbo in s cenenimi tujimi spoti.

Seveda pa so te pritegovale tudi druge zvrsti likovne in besedne umetnosti na ljudski in na višji umetniški ravni. Ker sva dolga leta prijateljevala, sem dobil tudi nekaj vpogleda v te bolj skrite kotičke tvojih iskanj. Posebno ob čaši rujnega vinca si se raznežil in po­kazal vso mehkobo svoje žlahtne vsebine -ob takšnih priložnostih pa te je najbolj prev­zela poezija. Včasih si se mi zazdel kot nekakšen boem med nami sadjarji in kmeti. Da za takšnim Francetom - Lombijem, kot smo te ljubkovalno poimenovali, žalujemo sedaj sadjarji, združeni v SDS. Takšnega smo te poznali, takšnega smo cenili in tak­šnega želimo ohraniti v spominu.
Čeprav nas sedaj že kar premočno greje sonce pozne pomladi, sedaj, ko se že zaz­nava v nasadih obilje letošnjega pridelka, pa nas hkrati v srcih stresa mraz kot sredi zime, ko pričenjamo z rezjo. Zato prisluhni, dragi France, še zadnjič eni izmed mnogih, ki si jim vedno rad prisluhnil: Koliko let?

Tine Benedičič
KOLIKO LET?

Mraz je še, da drevje poka,
ko gremo rezat v sadovnjak;
marsikdo od mraza stoka,
čeprav bi rad bil korenjak.

Pod peto škornja sren hrsti,
ko lestev k deblu prisloniš.
Se ivje v vejah zaiskri,
ko se v krošnjo zavihtiš.

Vse je tiho, vse še spi,
povsod belina, zmrzel sneg,
še spijo v zemlji vse kali,
vse čaka sonca - dol in breg.

Brez dela, sonca in plodov,
kot čudežev brez truda ni;
na pomlad brst bo poln sokov,
kjer komaj slutimo jih mi!

Največji čudež je življenje,
ki se na pomlad prebudi;
zakroži sok, zbudi brstenje,
da drevje zopet zacveti.

Z njim vzcvete nam koprnenje,
ki vedno znova gre nam v cvet.
Nihče ne ve, od kod življenje,
nihče ne ve, za koliko let.