V spomin

Danes mineva 80 let odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem rodil France Lombergar Lombi, diplomirani inženir agronomije, sadjar, drevesnicar, »misijonar« sadjarskega znanja.
Nepričakovana vest
Nepričakovana vest je presunila družino, sodelavce in sadjarsko Slovenijo. Na žalni se­ji za pokojnega Franceta Lombergarja, ki je bila v pone­deljek, 31.5.1993, ob 10. uri na Kmetijskem zavodu v Mariboru, se je v žal­no knjigo vpisalo preko 200 prijateljev, so­delavcev in sadjarjev iz Slovenije in avstrij­ske Štajerske.

V sredo, 2.Junija 1993, ob 11. uri pa je bila na Starih Žalah v Ljubljani veličastna po­grebna slovesnost, ki se je je poleg sorod­nikov udeležila množica Francetovih prija­teljev, sodelavcev, učencev in predvsem kmetov, ki so izgubili enkratnega animatorja, učitelja in svetovalca. Tako sodelavci kot sadjarji so se v zadnji uri pred pogrebom v parih menjavali v častni straži, ki jo je večina zapuščala s solznimi očmi. Zadnjo častno stražo sta držala sinova Janez in Aleš. Težko se je pač bilo sprijazniti z dej­stvom, da Franceta ne bo več med nami. Govorniki, katerih poslovilne govore obja­vljamo v nadaljevanju so povedali veliko, vendar težko je z besedami izraziti tisto, kar je storil France. Njegova velika vrlina je bila akcija in zato naključje, da je imelo na dan pogreba SDS organiziran strokovni posvet, ki se ga po dolgoletni aktivnosti France pr­vič ni udeležil, nakazuje dobro nadaljevanje dela, ki ga je začel pred mnogimi leti.

In ko umre sadjar takega kova, kot je bil France, se šele zavemo, kako je lahko v tako mali Sloveniji pomemben velik posa­meznik. Kje vse ga bomo pogrešali, je napisano na začetku. Panta rhei, vse teče dalje, je dejal eden od govornikov, pa bo tokrat nekoliko zastalo, saj smo sadjarji, ki le težko pozabimo tisto, kar je dobro, in večina ve, da smo zgubili človeka, čigar vrlin se v popolnosti zavedamo šele ob njegovi smrti. In ker smo ljudje vse preveč pozabljivi, sem si kot eden tistih, na katere se je spomnil tudi v zadnjih urah, vzel za dolžnost, da s pisano besedo in slikami v knjižici pred vami oh­ranim spomin na tega velikega sadjarja. To sem mu dolžan v zahvalo, za dosti črk sad­jarske abecede, za najine generacijske in ostale prepire, ki sva jih ponavadi zaklju­čevala s prijateljskim stiskom rok in so pred­stavljali šolanje posebne vrste, in morda še najbolj zato, kar mi je verjetno želel povedati s knjigo, ki mi jo je zapustil v zadnjih dnevih življenja. Če je z njo želel ,da naj še vedno pišem čimveč o sadjarstvu , česar on na žalost kljub svojemu velikemu znanju ni in ni mogel, potem že z današnjo knjižico to počnem v največji meri.
Upam pa, da bo pričujoča knjižica vzpod­buda za nadaljnje aktivnosti v smeri ohran­janja njegovega dela, katerega del lahko postane vzor za novo sodobno generacijo slovenskih sadjarskih svetovalcev, ki jih na našo veliko žalost še vedno primanjkuje. Če pa bo njegova želja, da bi na sadjarskih področjih bili specializirani svetovalci, tako kot je bilo v dobrih starih časih, postala realnost, pa bo zadoščenje njegovemu spominu še večje.

Franc Kotar